Veliko učiteljev že uporablja preizkuse znanja, ki so bili uporabljeni za NPZ v preteklih letih, za pripravo učencev na nacionalno preverjanje znanja, kar je pohvale vredna praksa, saj je učence potrebno seznaniti z načinom, kako se bo preverjalo njihovo znanje zato, da bodo svoje znanje sposobni izkazati v največji možni meri. Če namreč učenci niso seznanjeni z načinom eksternega preverjanja, obstaja nevarnost, da bodo izkazali manj znanja, kot ga v resnici imajo.

Vendar pa je način, kako učitelj uporabi sumativne preizkuse znanja, izredno pomemben, saj je nepravilen način lahko učencem bolj v škodo kot v korist.  Ne zadostuje namreč, da da učitelj učencem pisati pretekli preizkus in jim ga nato vrne z informacijo, koliko točk so dosegli, pogosto celo ne da bi posamezniku podal individualno povratno informacijo, kaj bi moral izboljšati. Učenci tudi ne pridobijo informacij, kakšni odgovori so optimalni in na kaj morajo biti pozorni, da ne bodo izgubljali točk pri posameznih nalogah. Takšna sumativna uporaba preteklih preizkusov znanja ne podpira učenja, še več, ima lahko celo škodljive učinke na učence. Tistim, ki pridobijo manj točk, kot so pričakovali, vsadi negotovost in strah pred pravim preizkusom, tistim pa, ki dosežejo dober rezultat, vsadi lažno gotovost, da bodo tudi na pravem preizkusu prav tako uspešni. Razen tega tudi učitelj od takšnega načina nima koristi, če rešenih preizkusov ne analizira in ne uporabi informacij o tem, kje so še pomanjkljivosti v znanju za to, da znanje z učenci v nadaljevanju na teh področjih še dodatno utrjuje.

Dylan Wiliam kot vrhunski strokovnjak na področju preverjanja znanja zato svetuje uporabo sumativnih preizkusov na formativni način. Predlaga naslednjo strategijo (povzeto po intervjuju v reviji Tes, objavljenim 17. junija, 2022):

1. Učenci pišejo preizkus pod enakimi pogoji, kot ga bodo pisali v realnem NPZ.
2. Učitelj pobere preizkuse in jih pregleda, vendar jih ne točkuje.
3. Naslednji dan razdeli učence v skupine po štiri, jim vrne njihove rešene preizkuse ter doda nerešen preizkus.
4. Učence povabi, da se posvetujejo in kot skupina rešijo preizkus tako, da bodo podali najboljše možne odgovore.
5. Naslednji korak je, da učenci skupinske rešitve primerjajo z odgovori posameznikov v skupini in se odločijo, kateri so se najbolj približali skupinskim odgovorom.
6. Učitelj gre nato s celotnim razredom skozi posamezna vprašanja in odgovore ter tako zagotovi, da dobijo učenci povratno informacijo o najboljših rešitvah.
7. V nadaljevanju učitelj z učenci dodatno utrjuje znanje na področjih, na katerih je ugotovil vrzeli oz. pomanjkljivosti v znanju.

S predlagano strategijo uporabe sumativnih preizkusov znanja na formativni način dosežemo mnogo več, kot da učence zgolj seznanimo s pravilnimi odgovori. Sodelovalno učenje (za katerega je potrebno učence usposobiti), ki sledi individualnemu reševanju preizkusa, omogoča učencem razvijati veščine, kot so argumentiranje trditev, poučevanje drug drugega in razvijanje zdrave asertivnosti. Razen tega imajo učenci priložnost, da se naučijo prisluhniti drug drugemu in zastavljati vprašanja, da razvijajo strpnost drug do drugega in si nudijo medsebojno podporo.  V iskanju optimalnih rešitev so učenci veliko bolj motivirani in miselno aktivni, kot bi bili v primeru, da bi takoj prejeli pravilne odgovore od učitelja, ne da bi prej imeli možnost o njih razpravljati z vrstniki. Podaja povratne informacije s strani učitelja po skupinskem delu daje učencem možnost samoregulacije in prispeva k bolj učinkoviti zapomnitvi podatkov, pravil, postopkov in definicij, ki je potrebna za to, da bodo znali pravilno odgovoriti na vprašanja v eksternih preizkusih znanja.

Učitelj pa se na osnovi pridobljenih podatkov o pomanjkljivostih v znanju lahko utemeljeno odloča o tem, kaj bo potrebno učencem dodatno razložiti in na kakšen način bo z njimi v nadaljnjem učnem procesu utrjeval znanje.

V letu 2017 je organizacija Edutopia svojim sledilcem na facebooku zastavila naslednje vprašanje: Kateri učitelj vam je spremenil življenje? Kaj je naredil?

Nanj so prejeli odgovore 700 odraslih iz različnih držav, različne starosti, različnih profilov in različnih izkušenj. Prejete odgovore so obdelali in iz njih izluščili naslednjih 6 značilnosti nepozabnih učiteljev, s katerimi so svojim učencem spremenili življenje.

1. Nepozaben učitelj učencem zagotovi varno okolje. Odgovori so se nanašali na učiteljevo ustvarjanje razredne klime, ki učencem zagotavlja podporo in jim daje občutek varnosti v fizičnem, emocionalnem in intelektualnem smislu. Primeri so bili različni, od učiteljice, ki je s svojo umirjenostjo in doslednostjo vlila učenki globoko zaupanje, da ji bo vedno nudila podporo, do druge, ki je svoje učence spoštovala in gledala nanje kot na celovite osebnosti in ki je denimo vase zaprti učenki z disleksijo pomagala, da je našla svoj način ustvarjalnega izražanja skozi poezijo.
2. Nepozaben učitelj ima rad predmet, ki ga poučuje in to prenaša na svoje učence. V odgovorih so vprašani navajali konkretne učitelje, kot denimo učitelja matematike, ki je v učencih netil radovednost in jih spodbujal k razmišljanju z lastno glavo ter jim dajal dovolj časa, da so se sami prebijali skozi probleme in jih reševali po svoji presoji, ali pa učiteljico glasbe, ki je v učencih na različne načine razvijala ljubezen do glasbe in jih spodbujala, da so si vedno prizadevali biti svoja najboljša verzija. Nekdo drug se je spomnil pogumne učiteljice angleščine, ki je že v časih, ko to v šolah še ni bila sprejeta praksa, svoje učence spodbujala k večkulturnosti in strpnosti in je bila v tem pogledu pred svojim časom.
3. Nepozaben učitelj je potrpežljiv. Mnogi so se v svojih odgovorih spominjali učiteljev, ki so v vsakdanjem razrednem kaosu ohranili potrpežljivost do svojih učencev, ki jim niso grozili s kaznimi in slabimi ocenami ali jih celo poniževali, ampak so jim nenehno stali ob strani. Ki so razumeli, da vsak otrok prinese v šolo tudi svoja čustva in probleme. In da včasih kdo potrebuje več časa, da se prebije do ciljev. Ena izmed vprašanih se je tako spomnila svojega učitelja iz tretjega razreda osnovne šole, ki ji je posojal zanimive knjige, da bi pri njej razvil veselje do branja. Nekdo drug se je spomnil, da je bil zaletav otrok, ki je hotel rezultate takoj in je zato delal veliko napak, učitelj, ki ga ne more pozabiti, pa ga je naučil, da se mora ustaviti in si dati čas za razmislek, preden se loti dela. Ena izmed vprašanih se še vedno spomni učiteljice, ki jih ni nikoli kaznovala za napake, ampak so jih uporabljali za to, da so se iz njih nekaj naučili. Ki jih je spodbujala, da so vedno znova poskušali nikoli odnehali in to v časih, ko v šolah napake niso bile zaželene, zaradi česar se njeni učenci niso nikoli sramovali svojih napak.
4. Nepozaben učitelj ve, kdaj mora biti strog. Strog v smislu, da od učencev zahteva, da širijo svoje meje in ne dovoli, da delajo po liniji najmanjšega odpora. Takšen je bil po besedah ene izmed vprašanih njen učitelj angleščine, ki od nje ni sprejel na hitro opravljenega dela, ampak je zahteval, da da od sebe več, zaradi česar je postala tudi sama bolj zahtevna do sebe. Ves čas je širil obzorje svojih učencev onkraj mesteca, v katerem so odraščali, jim sporočal, da verjame, da zmorejo več in jih spodbujal, da naj nikoli ne pristanejo na manj, kot so sposobni postati. Ali pa učitelj francoščine, ki se ga je spomnil nekdo drug, ki jih je kot srednješolce silil brati eksistencialiste, s posamezniki pilil njihovo izgovorjavo in z njimi v prostem času pripravljal uprizoritve dramskih besedil. Ki se je nanje jezil, se z njimi smejal, nad njimi obupaval, ampak se vedno skupaj z njimi veselil njihovih uspehov.
5. Nepozaben učitelj verjame v svoje učence in jim pomaga, da verjamejo vase. O moči učiteljevega neomajnega zaupanje v sposobnosti svojih učencev se je razpisalo veliko vprašanih. Veliko učencev se namreč spopada z dvomi v svoje sposobnosti, ki ovirajo njihov optimalni razvoj. Učitelji, ki so jih vprašani omenjali kot tiste, ki so jim spremenili življenje, so imeli poseben dar, da so v učencih videli potencial, ki je drugim ostal prikrit in so razen tega izkazovalo posebno vztrajnost, da so ga učencem tudi pomagali odkriti v sebi.  Ena izmed vprašanih se tako spominja svojega učitelja biologije, ki jo je naučil, da mora verjeti vase in ji pomagal do ugotovitve, da je pametna. Nekdo drug je omenil svojega učitelja na univerzi in njegovo globoko prepričanje, da bo dosegel pomembne reči v svojem življenju, kar mu je vlilo veliko gotovost vase.
6. Nepozaben učitelj ima svoje učence rad. Kar 187 vprašanih je navedlo učiteljevo naklonjenost kot tisto, zaradi česar ga ne bodo nikoli pozabili. Navajali so majhne a pomembne geste prijaznosti in pozornosti s strani učitelja, kot denimo, da je eno izmed vprašanih, ko je v četrtem razredu hudo zbolela, njena učiteljica obiskala in ji prinesla knjige za branje. Nekdo drug ne bo pozabil svoje učiteljice iz drugega razreda, ki ji je obraz zasijal vsakič, ko je stopila v razred in ki je vedno poskrbela za majhna zabavna presenečenja, ki jih je prinašala v razred v svoji veliki torbi. Učenci občutijo, da jih učitelj spoštuje in jih ima rad že po tem, da si zapomni in pravilno izgovarja njihova imena. Ena izmed vprašanih je tako delila svojo izkušnjo, da so učitelji njeno ime, ki je bilo sicer redko, ves čas izgovarjali na vse mogoče napačne načine. Razen nove učiteljice v 8. razredu, ki je njeno ime od prvega dne izgovarjala skrbno in pravilno. In ki je vsakega nagovorila tako, kot da je resnično pomemben zanjo, zaradi česar so jo vzljubili in so se njen predmet učili z veseljem.

Iz odgovorov lahko zaključimo, da tisto, s čimer se učitelj učenca dotakne in s čimer za vedno spremeni njegovo življenje, nima ničesar opraviti s količino učne snovi ali z učiteljevo sposobnostjo razlaganja. Kar ima na ljudi najbolj dolgoročni in globok vpliv, ima bolj opraviti z učiteljevim značajem in njegovo osebnostjo, kot denimo učiteljeva ljubezen do predmeta, ki ga poučuje in strast, ki jo izkazuje pri poučevanju, njegova potrpežljivost in prijaznost pa tudi njegova strogost, zahtevnost in doslednost, predvsem pa njegova pristna naklonjenost in ljubezen do svojih učencev, ki jo izkazuje s spoštovanjem njihove osebnosti, z razumevanjem njihovih individualnih okoliščin in čustev, z neomajno vero v njihove sposobnosti in z ustvarjanjem spodbudnega in varnega okolja za njihovo učenje.

Ob vrnitvi v šolo po dvomesečni COVID-19 osamitvi, ki je otroke brez dvoma zaznamovala in v njih zapustila občutek, da svet ni več varen in da življenje ni več brezskrbno, učenci bolj kot kadarkoli doslej potrebujejo nepozabne učitelje! Namesto nervoze, ker si morda kdo ni dovolj razkužil rok ali pa oštevanja učenca, ki se je »neprevidno« dotaknil svojega vrstnika in prijatelja in se pozabil držati najmanj meter stran od njega, bodimo otrokom učitelji, ki jih ne bodo nikoli pozabili! Ustvarimo jim občutek, da so v šoli na varnem. Dajmo jim priložnost, da ubesedijo svoja čustva, prisluhnimo jim in jih spodbudimo, da z nami in svojimi vrstniki delijo svoje skrbi in strahove pred neznano prihodnostjo. Bodimo potrpežljivi z njimi, pokažimo jim, da smo jih pogrešali in da nam je pomembno, da se v šoli dobro počutijo. Imejmo jih radi.