Veliko učiteljev že uporablja preizkuse znanja, ki so bili uporabljeni za NPZ v preteklih letih, za pripravo učencev na nacionalno preverjanje znanja, kar je pohvale vredna praksa, saj je učence potrebno seznaniti z načinom, kako se bo preverjalo njihovo znanje zato, da bodo svoje znanje sposobni izkazati v največji možni meri. Če namreč učenci niso seznanjeni z načinom eksternega preverjanja, obstaja nevarnost, da bodo izkazali manj znanja, kot ga v resnici imajo.

Vendar pa je način, kako učitelj uporabi sumativne preizkuse znanja, izredno pomemben, saj je nepravilen način lahko učencem bolj v škodo kot v korist.  Ne zadostuje namreč, da da učitelj učencem pisati pretekli preizkus in jim ga nato vrne z informacijo, koliko točk so dosegli, pogosto celo ne da bi posamezniku podal individualno povratno informacijo, kaj bi moral izboljšati. Učenci tudi ne pridobijo informacij, kakšni odgovori so optimalni in na kaj morajo biti pozorni, da ne bodo izgubljali točk pri posameznih nalogah. Takšna sumativna uporaba preteklih preizkusov znanja ne podpira učenja, še več, ima lahko celo škodljive učinke na učence. Tistim, ki pridobijo manj točk, kot so pričakovali, vsadi negotovost in strah pred pravim preizkusom, tistim pa, ki dosežejo dober rezultat, vsadi lažno gotovost, da bodo tudi na pravem preizkusu prav tako uspešni. Razen tega tudi učitelj od takšnega načina nima koristi, če rešenih preizkusov ne analizira in ne uporabi informacij o tem, kje so še pomanjkljivosti v znanju za to, da znanje z učenci v nadaljevanju na teh področjih še dodatno utrjuje.

Dylan Wiliam kot vrhunski strokovnjak na področju preverjanja znanja zato svetuje uporabo sumativnih preizkusov na formativni način. Predlaga naslednjo strategijo (povzeto po intervjuju v reviji Tes, objavljenim 17. junija, 2022):

1. Učenci pišejo preizkus pod enakimi pogoji, kot ga bodo pisali v realnem NPZ.
2. Učitelj pobere preizkuse in jih pregleda, vendar jih ne točkuje.
3. Naslednji dan razdeli učence v skupine po štiri, jim vrne njihove rešene preizkuse ter doda nerešen preizkus.
4. Učence povabi, da se posvetujejo in kot skupina rešijo preizkus tako, da bodo podali najboljše možne odgovore.
5. Naslednji korak je, da učenci skupinske rešitve primerjajo z odgovori posameznikov v skupini in se odločijo, kateri so se najbolj približali skupinskim odgovorom.
6. Učitelj gre nato s celotnim razredom skozi posamezna vprašanja in odgovore ter tako zagotovi, da dobijo učenci povratno informacijo o najboljših rešitvah.
7. V nadaljevanju učitelj z učenci dodatno utrjuje znanje na področjih, na katerih je ugotovil vrzeli oz. pomanjkljivosti v znanju.

S predlagano strategijo uporabe sumativnih preizkusov znanja na formativni način dosežemo mnogo več, kot da učence zgolj seznanimo s pravilnimi odgovori. Sodelovalno učenje (za katerega je potrebno učence usposobiti), ki sledi individualnemu reševanju preizkusa, omogoča učencem razvijati veščine, kot so argumentiranje trditev, poučevanje drug drugega in razvijanje zdrave asertivnosti. Razen tega imajo učenci priložnost, da se naučijo prisluhniti drug drugemu in zastavljati vprašanja, da razvijajo strpnost drug do drugega in si nudijo medsebojno podporo.  V iskanju optimalnih rešitev so učenci veliko bolj motivirani in miselno aktivni, kot bi bili v primeru, da bi takoj prejeli pravilne odgovore od učitelja, ne da bi prej imeli možnost o njih razpravljati z vrstniki. Podaja povratne informacije s strani učitelja po skupinskem delu daje učencem možnost samoregulacije in prispeva k bolj učinkoviti zapomnitvi podatkov, pravil, postopkov in definicij, ki je potrebna za to, da bodo znali pravilno odgovoriti na vprašanja v eksternih preizkusih znanja.

Učitelj pa se na osnovi pridobljenih podatkov o pomanjkljivostih v znanju lahko utemeljeno odloča o tem, kaj bo potrebno učencem dodatno razložiti in na kakšen način bo z njimi v nadaljnjem učnem procesu utrjeval znanje.